Nacionalni parlamenti za evropsko demokracijo
Tue, 16/12/2008 - 19:12
Nacionalni parlamenti za evropsko demokracijo
Debata o demokratskem deficitu očitno zanemarja potencial, ki ga EU že ima, torej nacionalne parlamente njenih držav članic. Morali bi jih razumeti kot del širšega ustavnega reda EU in biti bolj vpleteni v zadeve EU, ne glede na rezultat procesa ratifikacije Lizbonske pogodbe.
Nacionalni parlamenti so najbolj neposredno povezani z evropskimi državljani. Kljub neposrednim volitvam v Evropski parlament in krepitvi njegovega položaja, ostaja šibek v odnosu do najpomembnejših EU institucij (Komisija in Svet), kar se tiče odgovornosti in legitimnosti.
Ne pričakujem, da bo spodnji dom francoskega parlamenta prenehal z nacionalnimi aktivnostmi in se vedel popolnoma koherentno do zadev EU, vendar če se lahko njihovi ministri znotraj Sveta vsak dan odločajo o tem, katero pravo bo postalo njihovo in od vseh ostalih držav članic EU skoraj brez odgovornosti, potem se zdi verjetno, da jih razumemo kot del aparata EU. Zakaj ne bi bolj odprto izražali svojih mnenj v procesu odločanja v EU? Zakaj ne bi sklicali na odgovornost Sveta, da bi deloval kot institucija EU? Zakaj ne bi klicali na odgovornost Evropske komisije? Zakaj ne bi ustvarili ta dostop do Evropskega sodišča preko vlade, če bi bilo potrebno?
Demokracija naj se ne ustavi le pri Evropskem parlamentu in če državljani želijo več od njihovih parlamentov - potem naj se njihov glas sliši!
Lizbonska pogodba v določbah o demokratičnih načelih v členu 8c razširja nabor dejavnosti, s katerimi so nacionalni parlamenti držav članic vključeni v delovanje Evropske unije. Te dejavnosti se nanašajo na obveščanje in predložitev osnutkov zakonodajnih aktov Unije, spoštovanje načela subsidiarnosti in sorazmernosti, politični nadzor Europola in ocenjevanje dejavnosti Eurojusta, postopke za spremembo Pogodb, prošnje za pristop k Uniji in medparlamentarno sodelovanje z Evropskim parlamentom. Ob tem velja omeniti, da se demokratični primanjkljaj Evropske unije ne nanaša zgolj na težave z vzpostavljanjem predstavniškega modela demokracije na nadnacionalni ravni ampak tudi na težave pri vzpostavljanju modela participativne demokracije. Slednje priznava tudi Lizbonska pogodba, ki v 2., 3. in 4. odstavku člena 8b določa, da institucije vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo, da Evropska komisija izvaja obsežna posvetovanja z udeleženimi stranmi, da se zagotovi usklajenost in preglednost delovanja Unije ter da lahko najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic s svojo pobudo Evropsko komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije.
S stališča zmanjševanja demokratičnega primanjkljaja pozivam in pričakujem od vlad držav članic, da bodo v letu 2009 uspešno zaključile s postopkom ratifikacije Lizbonske pogodbe.
Simon Delakorda