Čas rušenja vzorcev za nove izzive solidarnejše družbe, povezane z zemljo

Ne delam si utvar, da bi lahko EU z ustaljeno in poznano prakso lahko kaj zelo dramatičnega pripomogla za izboljševanje kolektivne globalne finančne, okoljske in socialne krize. Etično dno smo v začetku 21. st. dosegli tudi v poslovnem svetu. Ne bom ravno trdila, da slabše še ne more iti, a čas rušenja starih globoko zakoreninjenih vzorcev ponuja neizmerne izzive za izboljšanje kvalitete življenja vsakega državljana tako v EU kot tudi drugod. In kaj je najboljša rešitev kar sem jih do sedaj slišala?

1.Najprej je potrebno prepoznati miselne vzorce, ki so nas pripeljali do trenutne situacije.

2.Nato se vzdigniti nad problemom in iskati najoptimalnejšo rešitev.

3.Delovanje vseh državnih organov v skladu s stremljenjem za isti cilj.

In kaj smo do sedaj prezrli? To, da vsi potrebujemo »trdna« tla, oziroma, da moramo biti (ostati) v stiku z Zemljo! Kmetijstvo je postala čista industrijska panoga, ki jo ne zanima ne kvaliteta pridelanega, ne živa bitja, ne okolje, temveč kapital. Tudi kje, kdaj in kako je nekaj pridelano industrializiranemu kmetijstvu ni mar, koliko energije potroši za novo pridobljeno kalorijo se ne poglablja, tudi ne a je bilo v delo vključeno otroško prisilno delo ali še huje če so bile z delom povezani tudi krvavi spopadi. Dokler se te zadeve ne nehajo, tudi ni mogoče pričakovati boljše socialne in ekonomske razmere.

Ker smo s hrano povezani vsi, je rešitev tukaj. Oživljanje vrtov za vsa gospodinjstva, ponovno vzpodbujanje manjših kmetij za lokalno dobavljanje surovin, razvijanje manjših energetskih samooskrbnih sistemov z obnovljivo sončno ali vetrno energijo.

In zakaj so takšni vrtovi rešitev tako za okoljske probleme kot tudi za socialne. Bistveno pa bi dobro osnovani vrtovi pripomogli tudi k nacionalni varnosti posamezne države, prav tako pa bi se izboljšalo zdravstveno stanje prebivalcev v EU.

Na okoljski in sociološki vidik pridelave hrane opozarja tudi Achima Steiner, ki se ukvarja z okoljskimi problemi pri ZN in pravi:« Kmetijstvo ni le polaganje stvari v in na zemljo in spravilo vsega, kar zraste iz nje, pomembna je tudi socialna in okoljska komponenta kmetijstva.« Dodaja, da sta ravno ti komponenti srčiki ekološkega kmetijstva. Brez večjih težav lahko takšno razmišljanje prenesemo tudi v osmišljanje vrtičkarske dejavnosti po vsem svetu kot tudi pri nas.

Torej kaj lahko EU naredi pri oblikovanju naše ekonomske in socialne prihodnosti v globaliziranem svetu?

Moji predlogi:
- izdatneje vzpodbujati ekološko kmetijstvo,
- vzpodbujati gospodinjstva za vrtove tudi v smislu ohranjanja biotske raznovrstnosti in avtohtonosti,
- kmetijstvo konstruirati kot panogo, ki je napredna, moderna in atraktivna za mlajšo populacijo in nujna za zdravo življenje,
- finančno okrepiti nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s trajnostnimi vidiki življenja,
- finančno podpreti idejne projekte za decentralizirano proizvodnjo hrane ali naravnih izdelkov, ki vključujejo tudi okoliško prebivalstvo in krepijo lokalno pripadnost,
- izdatneje podpreti tržnice in pravično trgovino za lokalno izmenjavo dobrin,
- preučitev možnosti do pravice 1 ha zemlje (brezplačno) za gospodinjstva, ki si želijo ustvariti svoj vrt.

In kaj moramo opustiti:
- stare paradigme osnovane na konvencionalnem kmetovanju,
- da je kmetovanje »out« in nepotrebna stvar, če je uvožena hrana cenejša,
- da je samooskrba potratna in zamudna stvar in da so domači vrtovi potrata časa.

Prihaja čas, ko se bo lahko človeštvo znašlo istočasno v dveh svetovih. Imelo bo možnost uporabljati dosežke tehnološkega, umetnega sveta in božanskih pravirov. Obeh svetov ne bodo primerjali samo po pripovedovanjih, saj bodo lahko vse sami ocenili po lastnem počutju. (cit. Vladimir Megre)