EU propaganda

Lee Rotherham: Vsiljivo prodajanje EU propagande – skriti primer Slovenije
Lee Rotherham, ki se je pred kratkim vrnil z Afganistana, kjer se je boril na strani Teritorialne vojske, piše o enem od vidikov njegove nove knjige Open Europe (Odprta Evropa), o proračunu za odnose z javnostjo v EU.
Pred kratkim je Open Europe objavila izredno obsežno raziskavo z naslovom Vsiljivo prodajanje: komunikacijska politika EU in kampanja, ki hoče osvojiti naša srca in telesa. Podrobno opisuje mehanizme evropskih institucij, še posebej Komisije, ki jih uporabljajo za prodajanje svojih idej in projekta evropske integracije. Knjiga je že na voljo v elektronski obliki, tiskana izdaja pa bo izšla v teh dneh.
Težava teme, na kateri sem dolge mesece delal z Lorraine Mullally je v tem, da je preprosto preobsežna, da bi vse skupaj natisnili. Nekatera poglavja in še posebej dodatke sva morala bodisi skrajšati ali pa v celoti izločiti.
Morda bi bilo tu dobro omeniti en izgubljeni element. V Združenem kraljestvu imamo razvit tisk, ki je vedno v stanju pripravljenosti in ima vrsto let izkušenj s podajanjem kritike. Ni naključje, da je bil prointegracijski strip za otroke, ki ga je izdala Komisija (zdaj že znani Vosek iz malinovega sladoleda, v angleščini Raspberry Ice Cream War), umaknjen iz prodaje – in najbrž kaširan – le v eni državi, zatem, ko so časopisi zagnali vik in krik in pod vprašaj postavili primernost takšnega gradiva v šolah.
Tako je bili v Britaniji. V mnogih drugih državah EU mediji očitno niso tako zelo pripravljeni kritično presojati način na katerega EU prodaja samo sebe in svojo politiko vse tesnejše zveze med članicami. Posledica tega je dobro naoljen sistem za upravljanje z javnimi odnosi, katerega namen je prodajanje ideje evropske integracije. Primer Slovenije je dober dokaz za to.
Slovenija je uporaben osebek za preučevanje delovanja EU propagande iz več razlogov:
1. Zaradi njene velikosti je mogoče lažje ugotoviti delovanje posameznih skupin.
2. Njena nedavna komunistična preteklost je nekaterim komentatorjem ponudila vpogled v delovanje propagandnih kampanj. Zato vedo, kako se z njimi učinkovito upravlja in lahko z nami delijo svoje izkušnje. Na tem mestu bi se rad za vso pomoč še posebej zahvalil vodilnemu slovenskemu evroskeptiku Blažu Babiču.
3. Ker je nedavno pridružena članica EU, se bruseljska mašinerija še posebej zavzema, da bi ji čim hitreje prodala idejo o EU.
4. V slovenskem tisku ni večjih sledi oporekanja načinom prodajanja ideje EU.
5. Vlada proces podpira.
6. Do današnjega dne nismo zabeležili kakšnega znanega primera, da bi propagandni material v javnosti vzbudil skeptično razmišljanje.
7. Javnost je na splošno pozitivno naravnana do članstva v EU, zato lahko propagandni material uspeh le še utrdi, z javnim mnenjem pa se mu praktični ni treba boriti.
8. Javnost se ni zavedala, da so se v interno debato vpletli zunanji finančni viri.
9. Slovenski jezik je večini evroskeptičnih članic EU neznan, zato material, ki ga izdelajo lokalno, redko vzbudi pozornost kritikov EU propagande drugod po svetu.

Nekaj primerov
Znano je, da so predstavniki Komisije v Sloveniji v letu 2006 TV oddajam na temo EU namenili za 270.000 € sredstev. Podobno vsoto nameravajo porabiti za še več TV in radijskih oddaj in za kviz na temo EU. Tudi letakov in zloženk je na pretek. Eden opazovalcev pripominja: »Material je sicer videti poln informacij, proti koncu pa uvidiš, da vsebine ni, ali pa je vedno slabša.« V letu 2008 bo Slovenija predsedovala EU, zato se v oblikovanje novega promocijskega materiala vlaga vse več sredstev.
Postavlja se nam vprašanje, ali je to vse le delo Komisije, ali pa je to le vrh ledene gore. V kakšni meri Komisija to počne v soglasju z državo?
Sled o sodelovanju Komisije in države vsekakor obstaja. Material o članstvu v EU se je po poročilih začel pojavljati okoli leta 1994, tj. v času, ko se je v Sloveniji začela propagandna kampanja za NATO, obe kampanji pa sta opozarjali na neizbežnost pridruževanja obema organizacijama. Lokalnim opazovalcem je vloga Komisije dolgo ostala skrita. Da je proces informiranja že potekal ni bilo dvomov, še zadnje sence dvoma pa so se razblinile, ko se je v Novem mestu pojavil ogromni rumeni tovornjak in širil sporočilo o politiki drugačnosti (morda moramo dodati še to, da so od 15 držav, ki jih je obiskal, na seznamu neobiskanih ostale prav najbolj evropskeptične države).
Drugi primeri aktivnosti so:
• Komisija naj bi sofinancirala konferenco za mlade, o tem, ali je za ratifikacijo ustave EU potreben referendum, ki so jo organizirale slovenske nevladne organizacije (NVO). Uvodna govora sta imela Janez Lenarčič, državni sekretar za evropske zadeve in slovenska predstavnica Komisije v Sloveniji, Mihaela Zupančič (prej veteranka na področju pravic žensk, vodila je tudi NVO). Na dogodek so morali lokalni evropskeptiki priti nepovabljeni, da so lahko razdelili svoje gradivo.
• Skupina strokovnjakov z imenom Team Europe je nastala na nacionalnem nivoju.
• Za material Komisije v slovenščini veljajo standardni postopki distribucije.
• CNVOS – državno financiran in sponzoriran slovenski center NVO – je organiziral konferenco za NVO o mehanizmih vzpostavljanja dialoga z evropskimi institucijami. Pričakujejo, da se bodo slovenske NVO povezale s tujimi skupinami NVO, ki že prejemajo podporo in subvencije EU. Te NVO so naštete v publikaciji Open Europe.
• Simboli EU in še posebej zastava so sedaj vseprisotni.
• Dan Evrope je zdaj prevzel vlogo, ki jo je prej imel Dan zmage.
• Država izvaja projekt EVROFON kot podporni projekt EU. Pred kratkim so med drugim organizirali tudi delavnico za NVO na temo obnovljive energije in razvoja EU. Eden od komentatorjev to takole ostro kritizira: “Nekatere NVO (in nekateri kvizlinški posamezniki) dobijo denar, uprizorijo lažne javne debate, ljudje pa dobijo lažen občutek delujoče demokracije v EU.”
• Erasmusov kombi naj bi obiskal Slovenijo v okviru širšega obiska več evropskih držav.
• Predstavništvo Komisije za svoje delovanje porabi 10.000 € na leto. Za nakup opreme za konferenčno dvorano in za informacijsko točko Evropskega parlamenta naj bi porabili še 40.000 €. Še dodatnih 55.000 € so namenili za »fizično varovanje in sprejem«.
• Poleg stavbe Komisije in stavbe EP (Slovenija ima le 7 članov EP), so v glavnem mestu in v Mairboru še Evropski hiši. Ključno vlogo pri tem organizacija Center Evropa, ki je registrirana kot NVO – kar daje občutek, da gre za decentralizirano kampanjo dolgega roka.
• O projektih o zunanjem sodelovanju za leto 2006 obstajajo natančni podatki. 22.000 € je šlo PR-družbi, glavno vlogo pri njej pa ima novinar javne RTV z zvezami v vladi. 29.000 € bo dobila ista agencija za distribucijo knjižice o evru. 15.000 € je šlo privatizirani tiskovni agenciji. 18.000 € je šlo za spletno stran predstavništva.
• Manjša vsota (1.670 €, najverjetneje iz državnega proračuna) je šla za financiranje sestanka za mladostnike. Pomemben je bil zaradi povratnih informacij, ki so jih dobili načrtovalci: “Sodelujoči so bili s projektom zadovoljni, vendar so med poletnimi aktivnostmi priznali, da imajo znanja o EU dovolj in da nočejo več poslušati predavanj o tujih državah.« Medijsko pokritje evropskih tem se je večini zdela površno in dolgočasno. Prejemanje informacij o aktivnostih EU je bilo podobno sedenju v šolskih klopeh. To vsekakor ni bila dobra novica! Zato bi »morali metode dela z otroki in načine poučevanja o Evropi nadgraditi«.
• Še nekatere aktivnosti, ki so potekale v preteklih nekaj letih: Evropa v šoli, Enake možnosti za vse - enakost spolov, Sodelovanje v Evropi različnosti, Sem državljanka - sem državljan v spreminjajoči se Evropi, Evropa skozi kulturo in šport, Različni in enaki živimo skupaj v Evropi, in na planetu zemlja (sic!), Naša zgodovina - naša prihodnost in Lepše okolje - lepša Evropa.
• Tu naštevamo še nekaj dogodkov s propagandnim značajem: Pomladni dan v Evropi 2007 – Skupaj od leta 1957: Šole slavijo Evropo; "Tekmovanje Nasvidenje tolar, pozdravljen evro!"; Tekmovanje za najboljši logotip ob 50-letnici podpisa Rimske pogodbe; Tekmovanje tednika Mag za najboljšo najstniško kolumno; Pomladni dan v Evropi – pogovarjamo se o prihodnosti; priprava evrokviza v sodelovanju z avstrijsko televizijo; spletna klepetalnica s komisarjem Michelom; Tekmovanje "Postal sem evropski državljan/državljanka; esej o Evropi; tekmovanje za najboljšo razglednico; šolsko tekmovanje o Evropi; esejsko tekmovanje »Živim v EU« (pogled najstnikov na prihodnost Slovenije znotraj EU); Pomladni dan v Evropi in debata o širitvi; material o sodelovanju mladih delegatov na Konvenciji o prihodnosti Evrope; Tekmovanje »Mladi Evropejec/Evropejka«; raziskovalne štipendije, ki jih financira s Komisijo povezana NVO; srednješolska debata po modelu EP; in tekmovanje za najboljši esej o slovenski priključitvi EU.
• Po drugi strani je vladni Urad za komunikacije zavrnil zaprosilo za 6.000 € za organizacijo transevropske, a evroskeptične poletne kolonije. Vsota denarja, ki ga je EU namenila evroskeptičnim organizacijam vse od razglasitve samostojne Slovenije naj bi bila okoli 5.000 €.
• 35.000 € je šlo za material, ki ga je razdelil ŠOU Ljubljana, ki naj bi tudi financirala knjižico Zgrabi Evropo. Gre za evforično predstavitev evropskega razvoja z obilico citatov komisarjev in podpornikov Team Europe, ki prodajajo svoje ideje, za konec pa vsebuje še križanko z nagradami. Šlo je za lokalno iniciativo Komisije in to je bila njena tretja publikacije tisto leto. Za študente višješolskih programov po vsej državi so natisnili 75.000 izvodov.
Tako ton kot sama vsebina te zadnje publikacije sta propagandistična. Nekateri stavki so le poenostavljene primerjave »Ali ste vedeli: Vsak državljan EU na leto v proračun EU prispeva le 0,70 €, kar je manj od cene skodelice kave«, nekatere izjave pa so preprosto čudne, kot na primer tale komisarjeva:
"Znanost in raziskave so kot del projekta evropskega sodelovanja zgodba o uspehu. Od leta 1984, ko je bil sprejet prvi okvirni raziskovalni program, je EU pomagala številnim raziskovalcem in raziskovalnim projektom. Evropsko sodelovanje je pripeljalo do izumov [sic] kot so prenosni telefoni, satelitski sistem Galileo in Airbus. Dejstvo je, da države teh rezultatov same ne bi mogle doseči. Zato je smiselno združiti moči in se spoprijeti z današnjimi in jutrišnjimi izzivi.
Program se nadaljuje
Celo ta dokument je nadomestil novejši propagandni material. Predstavništvo Komisije je objavilo 105.000 izvodov nečesa, kar bi lahko imenovali propagandni letni pregled. EUfora je namenjena srednješolcem. Izdaja publikacije z datumom maj 2007 s predgovorom vodje predstavništva Komisije Mihele Zupančič, je bilo časovno usklajena s 50. obletnico. Ta knjižica, ki naj bi bila po mnenju komentatorjev »lepo oblikovana«, mladostnike obvešča, kaj jim EU nudi v vsakdanjem življenju, slavi Evropsko leto enakih možnosti in jezikovno in kulturno raznolikost. V sredini je strip na štirih straneh, ki ga je narisal Matej De Cecco, besedilo pa je napisal Peter Arko. V stripu sledimo Juretovemu noremu potovanju po zgodovini EU. Kot vse druge zloščene publikacije tudi ta ne vsebuje niti ene negativne misli o Uniji.
To pišem ob izidu novega državnega učbenika za mlajše otroke. Opa Evropa naj bi bil “ABC Evropske unije... Evropska unija za telebane... Vse, kar ste si o EU želeli vprašati, pa si niste upali...”, Gre za še eno idejo, ki temelji na Avstrijskem izvirniku z dodatnim poglavjem namenjenim posebej Slovencem. Gre za učni pripomoček za osnovne in srednje šole. Zaradi tega vsebini in motivom, ki za njo stojijo, ostro ugovarjamo.
Kaj smo se naučili?
Nekateri bralci ConHome se zdaj sprašujejo: »No, to je akademsko zanimivo, a kaj potem?«
V Sloveniji vsekakor poteka proevropska kampanja. Prav tako deluje enostransko za podporo evropskim integracijam. Kot tako jo lahko tako po standardni, kakor tudi zgodovinski opredelitvi imenujemo propagandna. Država pri tem igra veliko vlogo, vendar je njeno opravilo zaradi finančne podpore in distribucije izvirnega gradiva s strani Komisije močno olajšano.
To pomeni, da evropskega davkoplačevalca podpira proračun, pri katerem je britanski davkoplačevalec neto plačnik.
Proevropske NVO, večina katerih prejema bodisi sredstva od države ali od EU, pri tem igrajo ključno vlogo. To je še posebej sumljivo v primerih, ko so v to vpletene »neprofitne NVO z omejeno odgovornostjo«. Podporo dobivajo tudi tako rekoč »pod mizo«.
Morda bo kdo rekel, da ni nobene škode, če država izvaja propagando nad svojimi državljani. To ne drži, če za to plačujemo mi, Britanci in če bo rezultat vsega tega vplival na prihodnjo politično usmeritev kluba EU, opravičilo za predajo vpliva na lastno politiko pa bodo javnomnenjske raziskave, ki jih organizira sama EU.
Zdi se da je EU pri izrabi virov, ki se tičejo »širše Evrope« vse prej kot iskrena. Svet Evrope si vse bolj prisvaja lastništvo nad konceptom Evrope. To nas ne sme presenečati. Za integracionistično Komisijo pomeni supranacionalna alternativa polom. Zato poskuša debato usmeriti stran od diskusije o tem, kakšna naj bi Evropa postala v političnem smislu: sodelovalna ali federalistična.
Za bralce Konzervativnega doma je stvar jasna. EU PR-mašinerija obstaja in njena naloga je, da nam kaže enostranski pogled na evropsko integracijo, pa naj britanski govorci Komisije govorijo kar hočejo. Tak način prodajanja ideje EU pa je vse prej kot demokratičen. Včasih jim Britanci verjamemo, ker ne vemo za najhujše propagandne podvige EU.
Vendar propaganda obstaja. Sedaj, ko smo to problematiko zvlekli na plano, se bodo slovenski novinarji morda opogumili in sami preverili dejstva in si o njih ustvarili svojo sliko.
V najini knjigi sva izračunala, številko sva krepko zaokrožila navzdol, da gre kar 2,4 milijarde € proračuna EU za propagando. Ta številka ne vključuje celega kupa postavk proračuna, ki sicer niso neposredno povezane s propagando, je pa njihov namen nedvomno tak, oziroma je le del postavke namenjen PR-u, vendar Komisija kot po naključju postavke ne razdeli transparentno. Ta številka je torej zelo približna in manjša od resnične. Slovenski primer dokazuje, da lahko propagandna sredstva popačijo javno debato, če evroskeptiki ne bomo čuječi, sedma sila pa v stanju pripravljenosti.
Pazi se torej, Irska!