Resentiment nedokončane simfonije

V pričujočem prispevku, ki je nastal na povabilo panevropskega projekta »Posvetovanja z evropskimi državljani« (ECC – European Citizens' Consultations), naj bi sodelujoči iz 27 članic Evropske unije (EU) javno razpravljali o svojih pogledih na ekonomsko in socialno prihodnost Evrope v globaliziranem svetu. Ko govorim o Evropi, mislim na njeno osrednjo politično, gospodarsko in kulturno povezavo, se pravi na Evropsko unijo, na administrativno, ne pa na geografsko Evropo. Toda obenem mislim tudi na tisti del stare celine, ki še čaka, da ga bruseljski sistem odločanja pripozna kot prihodnji del zveze in s tem nadaljuje dolgotrajen in nekajkrat zaustavljen proces širitve. Širitev Evopske unije se ni končala maja 2004 s sprejemom desetih novih članic, čeprav je bil s tem dejanjem napravljen velik korak k unifikaciji kontinenta. V prvi vrsti je bila izpolnjena obljuba, da bodo države nekdanjega vhodnega bloka dobile politično, gospodarsko in civilizacijsko zadoščenje, ker so bile dolga leta odrinjene na rob moderne družbe. Drugače povedano, s tako imenovano širitivijo na vzhod je bila napravljena simbolna gesta – zahodna Evropa je poravnala svoj velikanski zgodovinski dolg do Vzhoda.

Evropa je bila namreč leta 1945 soočena z velikim veseljem in bolečino hkrati; protihitlerjevska koalicija jo je osvobodila črnega fašizma in prinesla svobodo milijonom Evropejcev različnih narodov, veroizpovedi in političnih prepričanj, toda že naslednji hip se je od Baltika na severu do Adriatika na jugu spustila železna zavesa novega, tokrat rdečega zla. Ob tihem odobravanju zahoda je bila Evropa znova nasilno razdeljena, zid med svobodo in tiranijo pa je stal skoraj pol stoletja. Države tako imenovanega vzhodnega bloka so bile prepuščene počasnemu gospodarskemu propadanju, ki sta ga spremljala politična represija in teptanje temeljnih človekovih ter državljanskih pravic. Državljani vzhodne Evrope so se v desetletjih življenja »vzhodno od raja« sprijaznili z revščino in pomanjkanjem, zanikanjem svojega osnovnega dostojanstva, kar je v končni konsekvenci pripeljalo do občutka manjvrednosti.

Danes, skoraj dve desetletji kasneje, pozabljamo na to pomembno razsežnost evropskega so-bivanja. V času kavbojskega ameriškega predsednika Busha smo sicer doživeli novo delitve stare celine – in sicer na Staro in Novo Evropo, pri čemer je bila slednja sinonim dobre, pridne in predvsem proameriške Evrope, medtem ko so »stare« evropske države, kot so Nemčija, Francija ali Španija, veljale za manj kooperativne. Toda niti takšno laskanje, ki je povrhu vsega prihajalo iz ust najbolj osovraženega človeka v modernem času, ni moglo zakriti zevajoče rane v domnevno združeni Evropi. Izrazi kot so unifikacija, harmonizacija ali panevropska solidarnost so še zmeraj prazne fraze, ki jih dnevno demantira konkretna realnost. Evropska unija je v svojem substančnem bistvu pisana združba 27 različnih držav, ki se uvrščajo v dva razreda. Delijo se na prave in nove (beri: neprave) članice. Prave so tiste, ki so bile vedno politično, gospodarsko in kulturno del svobodnega sveta, medtem ko so bile nove članice tja pripuščene šele leta 2004. Nihče ne more prepričljivo zanikati, da je današnja Evropska unija združenje, v katerem s(m)o sicer načeloma vsi enak(opravn)i, toda v bistvu je tako kot na Orwellovi Živalski farmi – eni so pač bolj enak(opravn)i. Temu lahko rečemo zgodovinski resentiment ali pa zgolj kruta realnost.
V kontekstu vzhodnoevropskega občutka manjvrednosti, ki smo ga podzavestno deležni tudi v relativno uspešni in razviti Sloveniji, je notranja kohezivnost Evropske unije še vedno nedokončan proces, je kot nedokončana simfonija, ki ji manjka grande finale. Zaradi tega se združevalni proces ni razvil v dovolj kvalitativnem smislu, ki pozitivno učinkoval na skupno ekonomsko in socialno prihodnost Unije v globaliziranem svetu. To pa pomeni, da zanesljivo obstaja določena korelacija med preteklostjo vzhodnega pola Evrope ter t.i. skupno evropsko politiko. Kajti kako naj takšna megalomanska politična, ekonomska in civilizacijska skupnost deluje navzven enotno (učinkovito), če njeni notranji odnosi pogosto temeljijo na predsodkih, šovinizmu in predvsem diskriminaciji tistih članic, ki so bile desetletja na milost in nemilost prepuščene tovarišem iz Moskve.

Evropska unija, katere nadaljnji proces širitve je tako ali tako do nadaljnjega zaustavljen, bo morala v kratkem priti do zelo načelne odločitve, od katere bo odvisna tudi njena prihodnost, še prej pa bo treba definirati geopolitično podobo Evrope (do kam se Unija sploh lahko še širi, kam spada Turčija, Zahodni Balkan ipd.). Načelna odločitev, o kateri govorimo, se nanaša na pojem evropske identitete; če smo v EU vsi enak(opravn)i, potem je potrebno to dosledno uveljavljati in predvsem uveljaviti na vseh ravneh – ne le na administrativni ali politični, pač pa tudi izobraževalni, kulturni ali športni. Mlade Evropejce bi morali že v najzgodnejši fazi socializacije soočiti z največjim bogastvom njihove domovine – z državljani Evrope in njihovimi nacionalnimi specifikami. Kajti ko bodo otroci enkrat odrasli, bodo morda ravno zaradi privzgojenega občutka (evropske) identitete na svoje sodržavljane gledali brez predsodkov. Takšen pogled ima svojo argumentacijo: Evropska unija ni Ameriki niti to nikoli ne bo postala. Če so Američani svojo notranjo enotnost in moč zgradili na principu talinega lonca, potem je Evropa popolno nasprotje, saj temelji na načelu partikularnosti. Evropa, naj bo združena ali ne, je mozaik posameznih nacionalnih držav in dežel, ki jih sicer marsikaj povezuje, toda v svojem bistvu gre vendarle za individualne skupnosti nacij, katerih interesi se v zadnjih desetletjih močno zbližali. In, nenazadnje, projekt Evropske unije je bil zamišljen kot tisto lepilo, ki naj spravi skupaj večne tekmece – predvsem Francijo in Nemčijo.

Združevanje Evrope je torej otrok francosko – nemške sprave. Iz majhne skupnosti, ki naj bi urejala trgovino s premogom in jeklom, če malce karikiramo, je nastal eden najkompleksnejših mednacionalnih projektov v moderni zgodovini. Toda v poplavi vznesenosti in lepo zvenečih besed se moramo vseeno trezno soočiti z dejstvom, da smo še zelo daleč od nekakšne nadnacionalne skupnosti (o čemer se pogosto parlamentira); združena Evropa je domovina še vedno ločenih, razdruženih in sprtih. V Rimu preganjajo Romune, ker jih imajo za tatove in berače. V Nemčiji policija grobo legitimira Poljake in Slovake, ker jih ima za sumljive. V nekaterih avtrijskih dolinah, ki jih še ni prepihal veter 20. stoletja, verjamejo, da s(m)o Slovenci manjvredni. O nekdanji belgijski kolonialni politiki bolje da ne vemo nič, ker se bomo zgrozili ... V vseh zgodbah so ljudje iz Vzhodne Evrope tisti, ki se morajo pred nekom zagovarjati, braniti ali nekaj pojasnjevati. Takšen status še dodatno utrjuje občutek manjvrednosti, ki v določenih primerih hitro preraste v kompleks.

Na drugi strani – in to je ob vsej tej kolosalni nepravičnosti tudi logično – se v tisti Evropi, ki so jo bogati zahodni sorodniki šele nedavno priznali pravico, da lahko z njimi sedi za isto mizo, krepijo negativna čustva do Bruslja. Določen odstotek ljudi na vsakih volitvah znova podpre izrazito protievropske stranke. Če se bo svetovna finančna kriza prevesila v recesijo ali celo gospodarsko depresijo, bo odpor do bruseljske evrokracijo le še naraščal, kar bo posledično vplivalo tudi na nacionalne politike in njihov zaostreni ton do evropskih tem (denimo nadaljnje širitve Unije).
Če torej razpravljamo o ekonomski in socialni prihodnosti Evrope v globaliziranem svetu, nas mora najprej skrbeti prihodnost Evrope kot večnacionalne združbe; če namreč želi oblikovati prihodnost na svetovni ravni, mora najprej poskrbeti za svojo lastno identiteto, za zagotavljanje enakopravnosti med svojimi državljani itn. Čeprav evropske inštitucije, med njimi je vzorčen primer ravno Evropski parlament, že leta in leta govorijo o dialogu z državljani, to v ničemer ni spremenilo globokih razpok med njimi, ki zlasti temeljijo na nacionalni pripadnosti. Podobno kot so bili v Združenih državah pred desetletji temnopolti državljani vsaj de facto manjvredni kot bela večina, se tudi v Evropski uniji državljani delijo na zahodnjake in vzhodnjake; slednji imajo kajpak a priori slabši status od svojih zahodnih sorodnikov.

V globalnem svetu bo prihodnost Evropske unije igrala opazno vlogo. Ker gre za Evropo v najširšem pomenu, bo še posebej pomembna njena skrb za posameznika. Poleg zagotavljanja ekonomskih, političnih in socialnih pravic bodo morale bruseljske institucije določeno pozornost nameniti tudi odpravljanju mentalnih razlik in vzorcev obnašanja. Evropejci s(m)o preveč različni, da bi bili zmožni se po ameriškem receptu zliti v neko nedefinirano, nadnacionalno maso, katere identiteta bi bila pojmovana kot evropska. Kaj takega je bržčas nemogoče, zato je v diskurzu o prihodnosti Unije in njeni vlogi v globalnem svetu treba najprej nagovoriti človeka kot posameznika; Evropejec čaka, da ga bo bruseljski Bog končno nagovoril. Šele potem bo Evropa postala prostor, kjer ima individualna svoboda prednost pred dušečim egalitarizmom kolektivizma. Za njeno prihodnost je to ključnega pomena.

Dejan Steinbuch
svetovalec uprave
Styria Media International AG